Sem pa tja po Phnom Penhu: transport

Avtobusi? Podzemna? Trole? Tramvaj?
Ne. Ne. Ne. In ne.

Prometni kaos azijske celine mi je zlezel pod kozo. Uzivam v vseh njegovih carih: od obracanja avtomobila na sredi ulice, ne glede na to za kako dolgo ustavis promet, do tisoc in ene moznosti za povisano sproscanje adrenalina. Skoraj pet mesecev Kamboskega kaosa poskusam naslikati v nekaj manj kot sto vrsticah besedicenja. Morda preskocis besedicenje in se preizkusis v branju fotografij.

Pravilo vecjega

Vcasih v momentih kaosa v prometu vendarle  zmagajo  motoristi! So pa le malo manjsi, kajne? Ne pricakujte avtocest,  obvoznic. Semaforji so, vendar le zakaj bi te igrive  barvne luci igrale pomembno vlogo v nasih zivljenjih?

Ne pricakujte pravil levega ali desnega. Ali pa morda zavedanja pomena znaka za enosmerno ulico. Edino pravilo, ki vedno zdrzi vodo, je pravilo vecjega. Tako imenovani Lexus je kralj (morda bi jim rekli polterenci). Torej polterenecu sledi avto. Avtomobilu tuk tuk. Tuk tuku motorno kolo in motornemu kolesu navadno kolo. In kot zadnji na lestvici logicnih prednosti pride tisti redki naivnez, ki si upa na sprehod po mestu!

Cesto preckaj v enakomernem tempu
Ko preckas cesto (ce se slucajno znajdes v vlogi naivneza, ki se sprehaja po mestu), jo preckaj suvereno - vseeno pa ne prehitro in ne prepocasi! Ne upocasnjuj zastavljenega tempa, vseeno pa ohranjaj pogled na nasproti vozecih vozilih. Lokalci dobro dojemajo razdaljo in hitrost, in se te bodo elegantno izognili, ce bos le vztrajal pri svoji hitrosti in odlocitvi.

Cudo plocnikov
Ko odkrijes kaksnega, bos verjetno zelel uporabiti fotoaparat. Tam kjer so - na ulicah za turiste in na ulicah, po katerih pripeljejo kaksne diplomate v mesto - se nam, ljudem iz obrobja, zdijo stvaritve iz nekega drugega casovnega obdobja! Vecinoma ob cesti ni prostora za kolesarske poti ali plocnike, ampak za ... smeti! Kot pesec potrebujes kar nekaj dobre volje za preskakovanje smetnjaskih ovir in vsekakor moras na neki tocki osvojiti sposobnost plitvega dihanja (in s tem manjse absorbcije vonja).

Vcasih prevozno sredstvo na dveh nogah zaide  tudi na glavne ulice mesta. Zelo pogosto srecas taksen nacin premikanja po  manj sirokih ulicah zunaj mestnega sredisca, ki je ustvarjen za tujce.  Vsaka cast vsem!

Motorno kolo je kralj prevoznih sredstev 

Udobno? Le kaj je v vreci, da pretehta tveganje padca?

Iznajdljivost v spremembah namembnosti motronih koles je neverjetna! Vecji del leta v Kambodzi predstavlja susna doba, in tako se motorno kolo znajde na vrhu lestvice prakticnosti. Dez pomeni tu in tam kaksno palerino in malo upocasnjen promet.

Stirje na motorju, vsakdanja podobo kamboskih ulic.  In prehod za pesce? Vidijo ga le oci zahodnjaka,  oci lokalca ne registrirajo beline na asfaltu.

Stevilo potnikov na motornem kolesu, ki jim je zagotovljena udobnost niha glede na samo zahtevnost potnikov. Motorna kolesa z enim potnikom so redka redkost (drago in nesmiselno!), z dvema izjema, s tremi, stirimi ali petimi pa ... pravilo. Ce ste izsli v velikosti Zahodnjaka, prosim, ne poskusajte v stiri (torej voznik moto taksija plus tri osebe). Ko sem to poskusila sama, sem se nasla v polurnem smehu pomesanem z resno molitvijo, da med prevozom ne izgubimo zadnje osebe, ki se je bolj kot z zadnjico in nogami motorja oklepala z rokami. In po srecnem prispetju na cilj sem zakrknjena ostala v poziciji na motorju se kaksno uro. Tako blizu moskega telesa (ce sem bolj detajlna: voznika moto taksija) nisem bila nikoli v Aziji.

Velike skrivnosti nacinov uporabe motorja.

Sendvic nacin. Najbolj varen nacin voznje, ki je namenjen predvsem voznji otrok. Med dvema odraslima osebama. In prosim, ne razmisljajte prevec o celadi ali stevilu otrokovih let ali mesecev. Ali dni.

Motor s prikolico s sedezi? Morda je to v redu pojasnilo. Slika pove vec. Udobno, z dobrim razgledom, odlicno za fotografiranje ulic in prevoz neomejenega stevila potnikov in predmetov (ni steklenih ali kaksnih drugih materialov, ki bi omejevali navedeno). Kratke razdalje po mestu 1 dolar, od mesta do mene nekje 3 ali 4 dolarje (pol ure voznje). Ne pricakujte, da bodo vozniki ravno obvladali anglescino, vendar v turisticnem delu kar dobro poznajo lokacije in stevilke! :) Posebno opozorilo, ce se znajdete kje na obrobju turisticne cone: vozniki ne znajo brati (velikokrat niti v kmerski pisavi, kaj sele v anglescini!). In vsekakor vecinoma ne znajo brati zemljevidov (beri: predstava o mestu, ulicah s pticje perspektive).
  

Ustavi vsak, ki ima prostor na sedezu in cas,  da te nekam zapelje.

Motodop - osnova prezivetja v mestu
Taksi na motornem kolesu. Najbolj vsakdanji nacin prevoza po mestu. Ne pricakujte kaksne posebne organizacije dela. Postavis se ob cesto, niti nic kaj posebej ne mahas, le ocitno stojis tako, kot da cakas na taksi. Ustavljajo ti vsi: motodop ni profesionalna sluzba! Veliko ljudi se prezivlja izkljucno s tem, in boj za prezivetje za te druzine ni lahek. NAJPREJ se spogajas za ceno. Poves lokacijo (ce se le da v kmerscini), on postavi ceno, ti jo razpolovis in vztrajas. Z nekaj kmerskimi besedami zmaga stranka! :) Velja enako pravilo: ne pristopaj z zemljevidom in ne upaj, da voznik govori anglesko. Se ena cvetka: VEDNO bo voznik zatrdil, da pozna lokacijo. To pa ne pomeni, da boste vedno prispeli na lokacijo. Naceloma te pelje v pravo okrozje, potem pa racuna, da ga do koncnega cilja usmerjate vi. Sama tezavo resim s telefonskim klicem na katero izmed stevilk mojih kmerskih prijateljic, ki potem vozniku razlozi pot v njemu domacem jeziku.


Cik cak s kolesom
Hm. Bi rekla, da niti ni tako slabo, ko enkrat izgubis strah pred vsem kar je vecje. Pocela to v dvoje, pocela v nasprotno smer toka ulice. In se vedno sem ziva. Je pa res, da potrebujes kar nekaj poguma. Vsekakor ne priporocam tistim, ki se v teh koncih izgubite le za nekaj dni!

Kot da se vsi igrajo zdravnika.

Zdravniske maske vsepovsod
Phnom Penh v susni dobi (tako kot vsa ostala mesta v Aziji) pomenijo PRAH. Pomesan z odpadki in izredno nepravilno odlozenimi tovarniskimi odpadki. Soncna ocala ali ocala so tako zelo prirocna zadeva (ne le zaradi sonca), saj preprecujejo bliznje srecanje tvojih oci s prasnimi delci. (Se se spomnite mojega ocesnega vnetja iz Vietnama? Ko me je resila sele uspavalna tableta v kombinaciji z morjem kapljic za oci? Eden bolj groznih spominov na prah Vietnama in izgubljenost v premoci prahu nad mano.) Ogromno ljudi se odloci tudi za nosenje ''zdravniske maske'' - predvsem domacinov, ki so v teh stvareh pac pametnejsi. Turistom se vecinoma zdi smesno in nerazumljivo.



Seveda za premik iz mesta v mesto ulovimo avtobus. Tisti, ki imajo vec kot le dolar ali dva za dve urno potovanje, lahko ulovijo ''normalen'' avtobus s klimatsko napravo. Sicer pa je bolj 'normalna' voznja v razmajanih kombijih s 25 ljudmi na devetih sedezih. Zal nimam nasveta, kako uloviti taksen prevoz, ce ste zahodnjaskega videza (meni zopet pridejo prav lokalne povezave). Verjetno bolj tezko, ker ti prevozi nimajo voznega reda. Nekaj klicev ali stanje ob cesti morda obrodi sadove. Pa vlak? Obstaja, samo je v Kambodzi njegova uporaba mocno odsvetovana. Nekaj casa so celo vsi tujci potovali zastonj, saj brez karte nihce nima odgovornosti za njih. Nekaj jih je izginilo, nekaj nikoli prispelo. Bi rekla ... raje na avtobus - je hitreje in ceneje in varneje.

Na ulici je vse. Prevozi in hrana in prosilci za prostovoljne  prispevke in prodajalci vsega, kar je (ne)uporabno. In jaz.

Vse te male stvari, ki jih poskusis in se jih lotis, sele ustvarijo zgodbo Phnom Penha in Kambodze. Ne muzeji, ne restavracije, ne hoteli, ne obala, ne filmi, ne risejo podobe mesta tako, kot ga rise samo zivljenje. Zgolj turisticna voznja v klimatiziranem kombiju nam ravno ne bi prinesla nasmeha na obraz. In tudi tega bloga ne. In nikakor ne bi prinesla blizine te male drzavice na koncu sveta.
Pocasno uvajanje v azijski svet prevoznih sredstev, sem dozivela ze v Vietnamu in potem v Laosu, tako da me sprva Phnom Penh ni prevec sokiral. Vseeno pa sedaj, po skoraj sestih azijskih mesecih poskusam ozavestiti vse te male velike drugacnosti. Navsezadnje, le kdo bo pripravljen poslusati moje besedicenje, ko se vrnem? Vsekakor je bolje, da povem sedaj, ko se obstaja kar nekaj bralcev, ki radovedno klika po mojih zapiskih (cas, ki bi ga morda sicer preziveli z menoj na kavi, ce bi bila v Sloveniji). :) In ja, prepricana sem, da bom, ko bom po osmih mesecih spet sedla za volan svoje Fieste, izgubljena babica na slovenskih cestah. In morda bom takrat po internetu iskala kaksne blog zapise o prometu v Sloveniji.

Avtorstvo fotografij si delim z Irene II. Njene besede (za vse moje spansko govorece prijatelje, beri mojo sestro Ano) pa lahko spremljas tule: http://viviendocamboya.blogspot.com/.

Brez omejitev.