8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Asistenca: vedno in povsod

Trenutki, ujeti na vhodu v nas kampus, so trenutki, ko se otroski direndaj razsiri med vse, ki hitijo proti svojim starsem, ko se malo poklepeta po solskem dnevu in zabije cakajoci cas s katero izmed tisocih kamboskih iger. Nekatere otroke cakajo starsi, nekatere starse pa cakajo otroci. Ti cakajoci ostanejo z nami malo dlje, vcasih celo z vecerjo vred. :)

Vsak dan se zjutraj, ko otroci prihajajo v solo, in popoldan, ko zapuscajo solsko dvorisce, sestre odpravijo k vhodu. Asistenca je sicer temeljni del Don Boskove preventivne vzgojne metode, in se tukaj v teh 'mojih' kamboskih misijonih, odkriva na vsakem koraku. Sestre (in seveda tudi prostovoljke) smo resnicno tukaj ne le za mlade, ampak predvsem z mladimi. In na vhodu si recemo adijo, poklepetamo, recemo kaksno s starsi, pomahamo. Ko cakamo, se tudi igramo. Bi rekla, da eno samo preprosto veselje! :)

Nekateri se domov odpravijo s kolesi, nekateri pes, vecinoma pa na motorju (celo sosesko otrok pobere eden izmed starsev ali sorodnikov). Prizori so prisrcni in vcasih tudi custveni. Morda kdo noce domov, morda kdo resnicno in iz srca stece v narocje svoje mame. In kupi iger na vhodu - ucna izkusnja vedno znova. Le koliko iger lahko naumijo ti otroci, ki ne poznajo igrac in vseh teh pripomockov, brez katerih se nasi otroci skorajda ne znajo igrati?