Zivljenje v skupnosti

V zadnjih sedmih mesecih sem spoznala dve skupnosti salezijanskih sester. Morda lahko recem, da vec kot le spoznala, saj sem z njimi prebivala, molila, delila in rasla.


Ce sem v letih, odkar sem se odselila od doma (kar se je zgodilo skoraj osem let nazaj), stopila na pot izredno neodvisnega, samostojnega in v veliki meri vihravega in egoisticnega zivljenja, so me zadnji meseci zopet nostalgicno transformirali v neko drugo obdobje.

Zivljenje v skupnosti je kot zivljenje v druzini. Le da danes, ko sem morda malo starejsa kot je bila tisti, velikokrat po neumnem, uporniski otrok in kasneje najstnica, to zivljenje obcudujem, harmonijo soustvarjam in se ob njej napajam.

Vsaka druzina ima svoj red. Tudi druzina v kateri prebivajo sestre. Zadolzitve, odgovornosti, urniki. Le da ta druzina v svoj delovni dan med najpomembnejse skupne trenutke ne uvrsca zgolj obrokov, ampak tudi ure molitve in kratek cas sprostitve in duhovne misli.

Teden dni v skupnosti Hcere Marije Pomocnice na Gornjem trgu je bila odlicna vstopna tocka. Kako zelo sprejeto se lahko clovek pocuti, ko vstopi v druzinski Dom, ki te ne pozna, in ki ga ti morda poznas le delno. Presenetilo me je, kako bolj spontan je bil kasneje vstop v kambosko skupnost. Duhovnost, tempo in ljubezen je kot prenesena v to misijonsko delovanje v daljni azijski drzavici.

Vsaka druzina dozivi kaksen vihar in vsaka druzina dozivlja neverjetne trenutke sproscenosti in smeha. V vseh druzinah se pogovarjamo o vsakodnevnem delu in v vsaki druzini se najde nekdo, s katerim se morda lazje pogovarjas o tistem, cemur recemo 'osebno'.

V neskoncno veselje mi je prezivljati ure in dneve in mesece v skupnosti tu v Kambodzi. Sprva opazujes in previdno vstopas, ko pa postanes del druzine, preprosto zivis to zivljenje. Tako kot v vsaki druzini se morda velikokrat vzamejo stvari za samoumevne, in tukaj igram vlogo svoje mami, ki me je naucila, kako pomebno se je zahvaliti in pohvaliti.

In za vse, ki si risete pravljico. Zame vstop v skupnost pomeni tudi solo. Solo poslusanja, prilagajanja, upostevanja in spostovanja. Pocasi se ucis in spoznavas - in s taksno blizino odnosa mocno spoznavas tudi sebe. Lahko je biti z nekom sodelavec ali prijatelj (ki ga srecas za nekaj ur ali pac oddelas in gres), izziv pa je z nekom deliti vse kar si. Vsako skrb, bolezen, izziv, obrok, jutro.

Ljubezen pa tukaj raste se malo hitreje, saj je druzina sester se malo bolj odprtega srca, misijoni malo posebna tocka na zemljevidu, kjer potreba po domu in sprejetosti prihaja iz vseh clanov druzine. Sestre pa so tudi vajene prihajanja in odhajanja, razlicnosti in razlicnosti delovanja.

In kar je verjetno najpomembneje. Vsakega, ki zaide v skupnost ali v njej prebiva, povezuje v druzino vera. In isti nameni. Ladja je ista za vse in vsi plujemo v isto smer. In prav ta vera je razlog, da lahko v skupnosti zazivi toliko razlicnih karakterjev in narodnosti. Indija, Filipini, Slovenija, Italija, Spanija, Tajska, Vietnam, Koreja, Kolumbija.

In vsa ta razlicnost, ki zivi in diha in ljubi v enem dihu, me je se bolj naucila spostovati druzino kot osnovno celico mojega obstoja.