Don Bosko preventivna vzgojna metoda je sestavljena iz strih stebrov:

- sola (ker se ucimo),

- dvorisce (ker se druzimo, smo prijatelji in se IGRAMO),

- zupnija (ker je pomembna komponenta nasega dela tudi duhovnost) in

- dom (kjer je vsak sprejet, dobrodosel, ljubljen).

Vse to povezuje asistenca - BITI Z.

In prav to zivimo tukaj v nasem kampusu. Dekletom smo vec kot ucitelji, vec kot prijatelji, vec kot le duhovni asistent, in velikorat vec kot njihovi lastni starsi. Smo kombinacija vsega. Zato je nas cas z njimi precej vec kot le prezivet v ucilnici, umaknjen za kateder. 

Z njimi smo maksimalno, kolikor nam dopuscajo druge obveznosti in potreba cloveka, da se kdaj umakne od direndaja in tudi sam nekje prisede k svojemu izviru navdiha in energije.

Prostovoljke imamo svojo hisico v kampusu. Zadaj, malo umaknjeno od vsega direndaja, blizu vrta. Vsaka od nas ima svojo malo sobico s kopalnico. Mali domek, ki sem si ga ustvarila, mi je res vsec! :)

Na ure se pripravljamo v kabinetu. Vecinoma. Tu imam svoj racunalnik (pocasna stara kista), se en element, ki vztrajno sodeluje pri rasti moje potrpezljivosti. Tu je tudi nekaj knjig, slovar, kaksen plakat s katerim si pomagamo pri ucnih urah, barvice, za trenutke, ko jih potrebujemo ... Naceloma je kar nekaj opreme, s katero si lahko pomagamo, da ponazorimo in prenasamo znanje.

Ucilnica je podobna nasi. Kateder in mize za ucence, le da so tu mize vedno posamicne (tako kot v starih casih). Vcasih sedimo na tleh, saj ni dovolj ucilnic. In velikorat preobrnemo ucilnico in sedimo v krogu na stolih, na tleh ... Preprostost.

In popoldne kdaj pomagam pri vrtnarjenju, klepetam, se ucim njihovega plesa in celo potrpezljivo zlagam origami. 

In zvecer z njimi zaplesem v Don Bosko klubu na amerisko glasbo nesmiselno prevedeno v anglescino ali pa zaplesemo kaksenga od kamboskih plesov. Vcasih pa zgolj klepetamo. Zadnje case strikamo. No, jaz opazujem, kako strikajo. :)