Kambodza postaja domaca

Minilo je nekaj dni vec kot dva meseca, odkar sem prvic stopila za obzidje nase sole. In ta kampus, ta travnik, sola, jedinica, moja mala soba, kabinet v drugem nadstropju, in lepa, preprosta kapela ... Nasmehi deklet in spodbudni pogledi sester. To je sedaj moj dom.
Ko zapustim kampus, uzivam, raziskujem, odkrivam, kaj vse je v mestu, v dezeli, kulturi, poiscem kaj evropskega. Ampak obcutek, ko spet zagledam obzidje in ljudi, ki tukaj ustvarjajo dom, se pocutim sprejeto in pomirjeno.

Jah, tako nekako gre definicija te lepe besede dom. Gre za pripadnost in ne lokacijo ali stavbo. In gre za sprejemanje. Ljubezen.
Pa se spet spomnim besed, ki sem jih izrekla, ko sem odhajala. Hvala vsem, ki ste bili zadnja leta moj dom. In hvala vsem, ki se imate zeljo, da ta obcutek ponovno zgradimo.

Jezikovna igra: v anglescini locimo house and home, v slovenscini locimo hiso in dom, v kmerscini uporabljajo le izraz hisa. Za nas dom se sklicujejo na druzino. Hisa je v njihovem svetu drugace percepirana, saj jih je vojna prisilila v izmenjavo domov in vse lastnine. Se vedno se lahko nekdo odloci in kadarkoli pozge tvojo hiso. Druzina pa je tista, ki bo, ko bo hudo in lepo, vedno skupaj.

Kajti moram priznati, da se po vsem tem času v Kambodži počutim že precej domače. Našla sem svoje kotičke v centru mesta, kamor zaidem sem pa tja, dobro že poznam nekatere ceste in razdalje, lokalni potniki s katerimi delim avtobus ali kombi, mi niso več tuji, glasba zveni domače, hrana zadiši po znanem. Resnično zanimivi občutki, ko se človek počasi in nevede 'udomači' v deželi, ki skoraj ne bi mogla biti bolj drugačna od domovine kot je.