Dekleta in vsi v kampusu, smo nekje na prehajanju iz polne zasedenosti in priprav za vse, kar se dogaja v soli, in razmisljanjem o nasih prostih dnevih, ki prihajajo.

Dekleta odhajajo domov - tokrat vsa. Tudi tista, ki so resnicno dalec in pot do njihove vasi traja en cel dan (pa ne zaradi kilometrov, Kambodza je majhna, ampak zaradi slabih cest, preckanja rek, doma na koncu prasne ceste). Tudi tista, ki nimajo svoje prave druzine - ta obiscejo sorodnike ali prijatelje. Tudi tista, ki nocejo domov - najde se prostor, kamor lahko gredo in praznujejo v tradicionalnosti svoje praznike.

Novo leto tukaj praznujejo minimalno tri noci - kdor zmore in zmore tudi dlje. :)

Dva dneva v tem zadjem tednu pred pocitnicami sta namenjena semestralnim preizkusom znanja (se mi zdi, da imamo uciteljice vecjo tremo kot dekleta). Preverjamo, kaj smo osvojile, kje smo se sibke. Konec koncev bo solsko leto minilo zelo hitro.

Petek, zadnji dan preden sama stopim na letalo proti Kuala Lumpurju, pa je namenjen dnevu, ko si recemo hvala. Velika proslava, polna pesmi in plesa in besed zahvale - vse v klasicnem kamboskem stilu - bo zagotovo lepa. Komaj cakam. In polnim baterijo na fotoaparatu! :)

Prostovoljke pripravljamo svoje del te besede - hvala. Se veselim, da ga delim z vami, ko bo koncan.

Jah, punce so hvalezne. Res. Sem tudi jaz? Si tudi ti?

Kaj se pase v dnevnik? Aja, se vedno je vroce (in tako bo tudi ostalo), vsak dan okoli 37 stopinj, nocne temparature okoli 30 stopinj. Mogoce lahko recem, da se cisto malo navajam. Ali pa sem se zgolj navelicala pritozevati.

Poleg vrocine zadnje dneve tudi sprejemam dejstvo, da Marie, prostovoljka iz Singapurja, ki je res super zabavna, odhaja in zakljucuje svojo misijo. Pogresala jo bom, dobro nam je slo v troje. Pa vendar jeseni nadaljuje studij v Veliki Britaniji in ima se nekaj obveznosti doma. Pa jo spustimo, da gre. Z Irene jo tako ali tako obisceva v Singapurju sredi tega meseca. :)

Ceprav nisem nekaj pridna studentka, in nekako se mi zdi, da tega magistrskega naziva ne bom nikoli videla, sem vceraj vseeno oddala enega izmed esejev, ki mi je manjkal, za vpis koncne ocene pri Televizijskem novinarstvu. In oceno ze imam! Ni bilo tako tezko.

Kaj je to? Primer piskotov, ki so jih za veliko noc pripravile nase dekleta. Sem ze omenila, kako hvalezna sem, da sem se znasla v soli, kjer se dekleta ucijo tudi kuhanja? Neverjetno veliko stvari se naucim in koliko stvari lahko poskusim. So spretna. Sicer bi jih nasa evropska glava kdaj najraje malo poucila o naravnih izdelkih in smotrnosti uporabe barvil - vse sladice so divjih roza, rumenih in zelenih barv - ampak taksen je pac njihov smisel za besedo 'lepo'. Pridobitev tegale pticka pa ni bila lahka. Sestre imajo navado, da za veliko noc po jedilnici napeljejo vrv, s katere potem visijo taksni in drugacni piskoti. S skakanjem si sele prisluzis izbran piskot. Vsekakor veliko smeha, ko smo se prostovoljke, potem pa se sestre, zaganjale za piskoti. #drobnitrenutki,kinaredijodan