Nekdo je nekoc dolocil mero za cas.
Sekunde po vsem svetu utripajo v istem ritmu.
Koledarji so razlicni, letos sem praznovala tri vstope v novo leto. Ugotovila, da sem stara 26 let. Budisti zacnejo steti cloveska leta s spocetjem, in ne z rojstvom.
Torej svoje leto, svojih osem mesecev sredine dvajsetih, zivim Kambodzo. Jezik, hrano, kulturo, nasmehe, sreco, zgodovino, naravo.
In mera za cas je tukaj uradno ista kot doma. Pa vseeno so ure, dnevi, vcasih kar tedni, ko se mi zdi, da cas tece pocasneje. Pogled nazaj daje obcutek, da sem ravnokar stopila v ta svet. Pogled naprej pa daje obcutek, da bodo dnevi in noci naslednjih treh mesecev se dolgi.
Dijana mi je odprla razmislek o casu in dozivljanju le-tega na tej strani sveta. Prvic sem dalec stran od poznanega za tako dolgo obdobje. Precej bolj sama sem. Nikoli nisem sama, ni pa ljudi, ki bi z mano delili in nimam ljudi, ki bi prinasali novice in razburjenja iz svojih lastnih zivljenj. Precej manj norosti petindvajsetletnikov dozivljam, to ni Erasmus. To ni Evropa, kjer lahko za vsakim vogalom najdem nekaj domacega, ali v dveh urah najdem pot nazaj do mamine nedeljske juhe. Casovna razlika onemogoca redne stike z domacimi, razdalja zmanjsuje stevilo prijateljev.
Ugotavljam, da ne le zivim Kambodzo, ampak mocno dozivljam tudi dogajanje doma. Vsaka velika ali mala novica, ki pride od doma, je v mojem svetu premlevana in globoko zapisana. Molim za se nerojene otroke, nove in stare ljubezni, selitve, tipkanje magistrskih, pospravljanje podrtih dreves in sajenje krompirja.

Novice na tej strani sveta zame niso vec novice. Sedaj so zgodbe nasih deklet domace, promet s pravilom vecjega je domac, neskoncna revscina in boj za prezivetje sta domaca, stevilne sanje posameznikov so domace, situacije bizarne za svet zahodnjaka, so mi postale del vsakdana. Ni vec sokantnih presenecenj, spoznanj. Zivim zivljenje Kambodze.

In v tem zivljenju ustaljenega ritma, ko so sekunde sekunde kot doma, ura tece po urniku vsakdana. Rutina daje nove razseznosti mojih misli in pobegov v globino, cas vrocine in spominov pa mi tece pocasneje. Vsa sreca, prenos energij, zanos, dozivljanje se mesa s spomini in zeljami domacega. Kot voda in olje.

Koga najbolj pogresam?
Pogresam nedeljsko kavo po kosilu v kombinacijiz domacim mlekom. Pogresam kregarije, pogresam sesalec, ki me caka, ko obiscem sestro. Pogresam gore in zeleno, ki me poklice, da se prebudim. Pogresam dolge brezplodne klepete, pogresam spanje na kavcih pri prijateljih. Pogresam slovenski jezik in palacinke. Pogresam tursko kavo, brez sladkorja in z mrzlo vodo. Pogresam vecere na Metelkovi in svetega Petra. Pogresam svojo Pravljico z razgledom na slovensko zeleno in ovce. Pogresam activity, metanje po postelji z dvoletno deklico, kosila, ko se zbere razsirjena druzina.

Smesno. It is not hard to love those who live on the other continent. Smesna je ugotovitev, da pogresam celo tisto, cesar ne maram.

Svet doma je v mojih podobah velicasten, lep, svetel, topel, domac, nasmejan, sprejemajoc. 

Podobe.