Oratorij na vasi

Nedeljske dopoldneve popestrijo ure na vasi. Pod drevesi, v ucilnicah javnih sol, na cesti - kjer se pac najde prostor, se zberejo vaski otroci, da skozi igro in preprostost trenutka absorbirajo svoje prve angleske besede, crke.

Uro in pol dalec na klopci na odprtem tovornjaku je vasica Kompong Speu.
V objemu rizevih polj stoji javna osnovna sola, ki komaj sluzi potrebam vasi in otrok. Okna razmajana, opreme nobene - razen klopi in table s kredami. Elektrika je zgolj v nekaterih ucilnicah, stene vecinoma prazne. Ni niti zog, niti slik, niti barv.

Don Boscove studentke tukaj preziljajo dopoldneve in z okoli 200 do 300 otroci ponavljajo igre, ckre, besede, pesmi, plesne korake. Oratorijsko vzdusje smeha in preprostosti zivi tukaj malo drugace, kot na zupnijskem travniku v nasih malih Radecah.

Ampak zivi. Utrujen ni nihce, ker je dozivetje tako posebno. Deklice so plezale po meni, nroo uzivale, ko sem jih lovila in se skrivala med njimi. Ponavljali smo stare besede, spoznavali nove.

Ujeti trenutki na fotografiji so iztrgani trenutki, ko sem pobegnila od otroskega veselja.

In ja, fotoaparat je redkost. Punce so se kar malo teple, katera bo na fotografiji in kdaj in kako. Ah, res upam, da moja glava premore spominsko kartico za vse ustvarjene spomine na tem koncu sveta.

V objemu rizevih polj ...

... stoji javna osnovna sola, ki komaj sluzi potrebam vasi in otrok ...

Okna razmajana, opreme nobene - razen klopi in table s kredami. Elektrika je zgolj v nekaterih ucilnicah, stene vecinoma prazne. Ni niti zog, niti slik, niti barv.