Ni me: niti

Niti. Nikoli se nisem naucila sivati. Pa je bil moj dedek krojac. In moj ata je, tako kot v vsem v kar se s svojim zagonom in trmo poda, tudi v tem spreten.
Niti. Kako jih spletamo in prepletamo. Babici sem vedno pomagala 'udeti sivanko', to mi je slo. Moj vid je mocan. Sivanje pa, poleg vida, zahteva drobne, spretne prste, kar pa moji nikoli niso bili. Tako je moja nit, vsakokrat ko sem se lotila sivala, spletala cudne vijuge, in skropucalo rezultata nikakor ni bilo estetski. Naceloma pa je vsaj za nekaj casa drzalo. Tako so sle moje niti. Tudi tiste druge, ki jih malo tezje udenes v sivankino uho.

Dekleta na severu pa obvladajo niti, sivanke, sivalne stroje. Po dveh letih solanja s sestrami v Battambangu tudi zapis svojega maternega jezika. In zivljenje v skupnosti.

Sivanja se v nekaj dneh ne morem priuciti, srkam pa nasmehe, voljo in upanje, da bo nit z dosti potrpeljivosti in vztrajnosti koncno zacela spletati vzorce, ki bodo, tudi ko blago obrnemo narobe, urejeni: estetski na pogled in trdni v svoji moci.

Izgubila sem se na sever - v koticek Kambodze, kjer sem nekoc ze spoznala, da bi lahko ostala za vedno. In na tem koncku sveta, ki ga barva zelena rizevih polj in zelena dreves, modrina neba, polegel prah ulic Phnom Penha in obrazi preprostega odseva minimalisticne srece, se sedaj resnicno poslavljam od Kambodze.
Tukaj na severu se znova potrjuje, da je Kambodza poskrala vase se enega cloveka, ki bo vedno ostal povezan s trenutkom zadnjih stooseminsestdesetih dni.


O sivalnih strojih, zeleni barvi, rizu in dekletih je na moji spominski kartici se veliko besed, ki cakajo, da se izlijejo v tale koticek slovenskega jezika. Pa me danes klice zelena in me klicejo nasmehi. Drugic.