Vsekakor sem se v Kambodzi naucila nekaj stvari o sebi. Kaj resnicno zmorem, v cem se dobra, in od cesa je bolje, da se poberem, in ne delam skode, ko se dogaja.

Vsekakor upam, da vecina ljudi, ki je videla naslovno fotografijo, ni pomislila, da je nastala v casu, ko bi moje roke drzale v rokah copic. Ker NI!!!

Eno izmed spoznanj Kambodze (morda se bolje, potrditev) je, da nisem ravno umetniski tip. Slikarije, origami, drobni izdelki, krasenje tort, detajlirana priprava hrane ...

Noup. Ne bo slo.

Je pa zato Irene, soprostovoljka, odkrila, da jo slikanje sprosca, in da v njem resnicno uziva.

No, meni je to vsec, ker mi je resnicno vsec njeno delo (poleg tega pa imam se malo vpliva narocnika, ker je naredilo sliko na sliki malo bolj preprosto, beri prazno, kot bi si zelela Irene). Nad barvami in iskrami na sliki sem bila tako navdusena, da sem jo dobila, in bo z mano pripotovala v Slovenijo.

Spet potrditev: v Kambodzi velja, da ko reces necemu: ''Vsec mi je!'', ta nekaj gotovo potuje s tabo! :)