8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Why I love Battambang?

Zelena. Hribi. Voda. Vrtovi. Cvetje. Malo hladneje. Rizeva polja.

Ker sta sivalni stroj in likalnik, ki ju je vsako dekle dobilo v dar ob zakljucku solanja, predpotopna iz prakticnih razlogov (beri vasi brez elektrike).

Ker je preprostost ljubezni vec kot znanje jezika, ker za te velike nasmehe na obrazih dekleta ne potrebujejo anglescine, poznavanja kmerske pisave ali denarja.

Ker lahko jemo zunaj, in ker jemo skupaj z dekleti.

Ker obuzujem kmersko kuhinjo province Battambang.

Ker je tukaj darilo, kot je kruh, pospremljeno z objemi.

Ker lahko skupaj plesemo na kambosko in disko glasbo ob 11h dopoldan, in ob tem uzivamo bolj kot ob 11h zvecer.

Ker mi svet, hisa, skupnost in dekleta tukaj dajejo energijo, da od 5.30 do 23h zivim za dekleta in ne potrebujem umika.

Ker so novi prijatelji tako blizu, da se po nekaj dneh tezko poslovim.

Ker me objem dekleta, objem hribov, objem zelene barve, objem skupnosti povlece v tako poznan in domac obcutek Doma in Ljubezni.

Seveda je prah Phnom Penha zlezel pod kozo v teh pol leta. In lahko priznam, da imam sedaj, po sestih mesecih, rada tudi Phnom Penh. Dekleta - ta niso potrebovala pol leta. Ulice Phnom Penha pa so.

Tezko pojasnim, kako so mi kratki obiski Battambanga na severu Kambodze, stopili v srce. Pa so mi. Ce se vrnem, se vrnem na sever.