Nekako nocem domov.
Tukaj sem dobila prevec za premalo. In cutim kot da je cas, da povrnem vse, kar sem dobila brez da bi prosila, zavestno zelela. Pa sem v vzorcu daril, solz, objemov, stiskov, sanj, obljub. Prevec za premalo. Si moras misliti? Mislis, da dajes, pa vendar prejemas.

Sever me je posrkal vase. 6 ur in 240 kilometrov dalec je ravnina rizevih polj objeta z nekaj hribcki, ki sedaj, v juliju zari zeleno. In kjer je realnost kamboskega zivljenja tako mocna in tako zelo vidna, da ti seze v misli, srce, molitve, sanje. Tam gori mocno cutim, kako bi lahko ostala za vedno in zazivela zivljenje nezahodnjaka.

Ce ne bi bilo vseh teh prijateljskih in druzinskih opomnikov, da imam tudi v Sloveniji en svet, kateremu pripadam, in ki me potrebuje, bi ostala. Ce ne bi bila moja misel, da morda lahko od doma naredim vec, ali drugace receno, da lahko doma naredim se vec, bi ostala. Ce bi ne imela v spominu, da je del mojega srca v Sloveniji, in da Sloveniji dolgujem se vec kot temu svetu, bi ostala.

Tezko realiziram, ce sploh, da odhajam. 3 noci! Neverjetno, kako se navadis tempa, podnebja, ljudi, hrane, nasmehov, stiskanja. In kako na neki tocki ni veс domotozja. Ker je dom svet, ki te obdaja in prvi svet postaja meglena iluzija.

Tako se spet odpravljam v to dzunglo, ki zahteva igro vlog. Izcrpajoce. Tukaj dogaja, pa vendar sem dan in noc le ena oseba - ne glede na to s kom sem, nihce ne pricakuje od mene nic drugega kot to kar sem in dajem, ne menjam oblacil, besed, maske, nasmeha. 

Ti dnevi, sedaj ko sem nazaj v Phom Penhu, so intenzivni. Ucenje interneta in uporabe bloga, darila, priprava zakljucne ceremonije (pricakujemo okoli 1000 ljudi, nekaj manj), program, zakljucna sveta masa, poslavljanje, solze, objemi, obljube!!! :)

... danes.

Cas je da grem. Poslovila sem se od vseh, izrekla zahvale. Besedicenje pac ni nic v primerjavi s tem, kar cutim. Prav neverjetno je, kako se sedaj koncuje moja kamboska melodija. In prijetna kot je, in z dejstvom, da gre z lahkoto v uho / srce, si jo bom lahko popevala se in se in se.

In dobro vem, da moja pot se ni koncana. Morda se komaj zacenja, saj je v intenziteti zadnjih trenutkov bil izgubljen moment umika in premisleka. In refleksija in spoznanja kamboske izkusnje bodo prisla sele, ko jo bom gledala malo bolj od dalec.

Tako kot sem, ocitno, morala od dalec pogledati svoj mali prvi svet, da so se zlozile kocke pomembnosti. Oseb, dejanj, obcutkov, sanj in nacrtov.

Tajska. 

Malo mi je odvec. Pa vendar, morda bo to obdobje koristilo, da se kamboske misli polezejo in pridem domov zlozena tako, da bo prostor za nove spomine in novo ljubezen.