Analiza storitve: pranje perila

Priznam, podlegla sem skusnjavi.
In odnesla svoje umazane cunje v pralnico. Po dveh mesecih se mi je zdelo, da je cas, da so moja oblacila primerno oprana. Da nekdo poskrbi za male pikice posusene tinte. Da nekdo uporabi mehcalec, in da se za kaksen dan preselim domov.
Placala sem 1 dolar za veliko vrecko oblacil.
Zadovoljna? Od sedaj naprej jih bom prala na roke.

Vseeno pa zanimiva izkusnja dozivljanja storitve.
Ko sem s kolesom prislalomirala do znaka, ki oznanja 'laundry service', sem najprej zmedeno iskala vrata, kjer bi lahko nasla nekoga, ki bi me postregel. Ni se zgodilo, zato sem se znasla v lokalnem kamboskem obcestnem baru, kazajoc na reklamno stojalo.
V baru ni bilo strank, se je pa okoli mojega kupa perila zbralo nekje med 8 in 10 druzinskih clanov in prijateljev, ki so opazovali to cudo zahodnjaka, ki bo dejansko koristil njihovo uslugo.
Postopek poteka tako, da te najprej vsi opazujejo, ti nekaj razlagas. Potem se oni odlocijo, kdo izmed njih je tisti, ki najbolje govori anglesko in ga porinejo naprej. Anglescina pomeni okej in kimanje in poznavanje stevilk do deset. :) Dovolj za to, kar smo potrebovale.
Sledi tehtanje perila, ki doloca ceno. In ker sem imela svoja oblacila v navadni vrecki, so zeleli biti fer in so hoteli vse perilo vzeti iz vrecke, in jih stehtati brez nje. Kako naj se pocuti evropska deklina, ko pred njo, na mizi v baru na ulici, na prostem, neke roke zlagajo njeno umazano perilo na tehtnico, pri tem pa to sliko od blizu opazuje se 10 dodatnih ljudi.



Ah, Kambodza. Cari malih podjetij ob ulici so podobni kot v Vietnamu. Cela druzina dela vse. In se nekaj prijateljev. Vedno je vec zaposlenih kot strank. In navadno je nekje nekdo, ki ti odpre vrata.

V kavarni ti skuha kavo mama, ki je sekundo pred tem dojila otroka. Otrok pocaka v viseci mrezi.

In moja misel pobegne domov. Kako nas jezi, ko v nakupovalnem centru nikoli nikoli ne najdes prodajalca, da ga vprasas, ce imajo tvojo stevilko. Ce ga najdes, je verjetno v naglici, da dosega neko drugo normo. Prijaznost do strank pac ni v normativu.

In se vprasam. Kaj sploh hocem? Zmoti me, ce se prevec ljudi ukvarja s stranko in zmoti me, ce se nihce ne ukvarja z mano.
Joooj, zmedena zahodnjaska glava v nekem drugem svetu.