V svetu v katerem zivim, ima ljubezen prednost pred vsem. Ljubezen do vsakega in ne glede na vse.

Ena izmed nasih deklet, Rotha, je te dni precej bolna. Ze 10 dni se bori z visoko vrocino, nekje 40 stopinj. In nekako razloga za stanje ne poznamo. Sprva je pocivala doma, zadnjih nekaj dni pa v bolnisnici. To dejstvo pa je tudi mene popeljalo na neljub izlet v rusko bolnisnico, ki me je precej sokiral.  Ni mi vsec.

Med naborom, ki ga premore Phnom Penh, je ruska bolnisnica ena najboljsih (poleg nekaj prestiznih bolniscnic za tiste, ki so bolj premozni in si lahko privoscijo placilo stroskov za zahodnjaske pogoje). Javnih bolnisnic ni, vse so placljive, in vse zgrajene s tujim kapitalom. Ena noc v tej bolnisnici stane priblizno 10 dolarjev, kar si lokalni prebivalci, ob placi nekje 60 dolarajev na mesec, ne morejo privosciti. Ko je nujno pa napraskajo skupaj denar in si ga izposodijo. Vsak clan druzine je namrec vreden vec kot denar in dolgovi.

Bolnisnica na prvi pogled ne daje slabega vtisa. Sestoji iz nekaj stavb, ki delijo bolnisnico na razlicne oddelke, kamor je obiskovalec usmerjen s smerokazi. Torej precej domace. 

Rotha lezi na splosnem oddelku in z avtomobilom se lahko pripeljemo do njenih vrat. Balkoni so odprti in dostopni za vse (obiskovalce, ljudi, muhe in komarje, zal tudi prah, umazanijo in smeti, ki ostajajo po kotih kdo ve od kdaj in od koga). Iz bolnisnice so nas poklicali, da je temparatura padla, in da jo lahko pridemo iskat. Odpravim se s s. Ljudmilo, da ji delam druzbo. Nekako nisem bila pripravljena na sliko, ki sem jo videla.

Rotha lezi v sobi, na zadnji, tretji postelji. Soba je temacna in zatohla. Smrdi. Po tleh prah in smeti. Postelje imajo nekaksne plastificirane zimnice, kar smatran za dobro, saj zagotavlja vsaj minimum higiene, ko enkrat plastiko pobrises. Brez rjuh, brez pizam, brez hrane, brez vode in z neverjetno umazano in smrdeco kopalnico, kjer se kopicijo smeti, porabljeni robcki.

Soba je prepolna ljudi. Ob vsaki postelji so clani druzine, ki pomagajo obolelemu. Bolnisnicnega osebja je malo, in oskrbe za paciente prakticno ni. Pricakuje se, da pacient vedno pripelje vsaj se enega cloveka, ki skrbi zanj, medtem ko lezi v bolnisnici. Gre po hrano, ga hrani, gre po zdravila v lekarno (jap, vse je treba kupiti posebej - kar pac zdravnik naroci), mu pomaga na stranisce. Uradnih ur obiskov ni. Obcutek, da je ljudi v sobi prevec, me ni zapustil v uri, ki sem jo prezivela tam. Lepo je videti, da se cela druzina zbere ob bolniku, ampak vse to daje obcutek vecje nevarnosti okuzb, prenosa bolezni in popolne nezasebnosti bolnikov, ki skupaj lezijo v sobi.

Ni mi vsec, pa vseeno sem vesela, ko zagledam Rotho na infuziji. Sedi. Ob njej je ena izmed njenih prijateljic in takoj se pocutim bolje. Ni sama. Pravi, da pogresa mamo. Malo poklepetamo v kmerscini in ljudje na sosednji postelji nas precej zacudeno gledajo. Svetlolasi zahodnjaki s kmerscino. 

S. Ljudmila poklice zdravnika, placa, infuzijo odklopijo, spakiramo stvari in odidemo. Za sabo pustimo prazno posteljo, s saboj pa vzamemo neke cudne spomine, in zeljo, da potrebe po povratku ni.

Dodano isti dan zvecer. Rothi se je povrnila visoka temparatura. Toliko o zdravstveni oskrbi v Kambodzi. 

Poskusila sem poiskati nekaj slik, ker mi ni padlo na pamet, da bi za obisk bolnisnice potrebovala fotoaparat. Ne odrazajo resnicno videnega. Je pa morda za oci vas bralcev, tole dovolj. Morda je bolje, da hladen tus ni prevec leden!