NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Sirotisnica

Sobota je pripeljala novo izkusnjo in nov korak v razumevanje nasih deklet.


Obiski domov nasih deklet so nas to soboto popeljali v provinco Takeo, kjer so doma tudi moje punce.

Obiskovanje deklet na domu je običaj, ki ga naša šola redno in skrbno izvaja, približno enkrat na mesec. Naša dekleta prihajajo iz različnih delov dežele, zato se na dano soboto izbere katero provinco bomo obiskali in domove katerih deklet. Zjutraj se vsi skupaj, dekleta, učitelji in sestre, polni pričakovanja in veselja napokamo v kombi in odpravimo na pot. To je pravo spoznanje, videti kje in v kakšnih razmerah živijo in odraščajo naša dekleta. Takrat se odstrejo tančice dvomov in razrešijo marsikatera vprašanja, ki nas begajo, ko delamo in živimo z njimi. Tako lahko boljše in lažje razumemo njihove strahove, njihovo jezo, njihova pričakovanja in njihove sanje. Večina deklet je odraščala v razmerah, ki so nas zahodnjake nepredstavljive. Nekateri naši starši in stari starši bi se mogoče spomnili česa podobnega iz časov po vojni, ko so mnoge družine ostale brez vsega. Hišice so skromne, lesene ali pa obite kar z navadno pločevino. Nekatere družine živijo kar v betonskih objektih, ki spominjajo na majhne garaže. Družine so številčne in navadno vsi spijo v eni sobici. Večinoma so hišice postavljene na štirih ali šestih kolih, zaradi poplav v deževni dobi. Pod hišico je navadno prostor za kuhanje in počitek, pa tudi prostor za domače živali. Družine se večinoma preživljajo z gojenjem riža, tudi koruze in kakšno manjšo njivico, nekaj drevesi mangov, papaje, kokosa ter palm. Sem pa tja ima kdo kakšno kokoš ali kravo. Slednje so tukaj podobne tistim iz Biblične prilike o sedmih suhih letih. Mleka in mlečnih izdelkov ne poznajo, govedo gojijo zgolj zaradi mesa. Življenje je boj za preživetje. V hišicah ni omar in drugega pohištva, sem pa tja se najde star televizor ali radio. Veliko je eno starševskih družin in Kamboške ženske so prave borke. Sicer so družine precej tesno povezane zmed seboj, starši, otroci, bratje, sestre, bratranci, in si pomagajo skozi težo vsakdana. Kljub vsej skromnosti so naša dekleta nepredstavljivo navezana na dom in več urno potovanje je obarvano s pesmijo in smehom, povratek pa s kombijem polnim dobrot, oreškov, kokosov, sadja, kuhane koruze, gomolji sladkega krompirja ali koščkom domačega peciva, ki nam jih domači pripravijo za popotnico. Ne vem od kje in kako ampak na vsakem domu nas uspejo postreči in povsod nas pričakajo z nasmejanimi obrazi in ohlajeno vodo. Vedo, da navadna voda ni dobra za nas, zato je zame še vedno skrivnost kako se vedno najde plastenka vode za nas. 

Ponovno sem se srecala z druzino moje studentke Mali, ki me je pricakala in sprejela kot staro prijateljico in del druzine. Kdor je le lahko, je prisel in me stisnil, dobila sem darilo - vrecko manga (jap, ga je ze zmanjkalo).
Neverjetno.
Poleg vabila, da se pridem, me je babica Mali povabila, da se preselim k njim. :-)  Uf, sem se nasmejala, in rekla, da upam, da se se kdaj vrnem na obisk, zivljenje na vasi pa ne bi bilo zame: le kako bi sluzila za kruh. Ali riz. :-)
Zivali so predvsem delovna sila. Na poljih in na cesti. Molznih krav ni, mleka in mlecnih izdelkov na vasi ne poznajo. Zivali so suhe, mesa malo. Res malo.
Luksuz otrok v visecih mrezah. 
Pri Maly doma.

Cesta polna lukenj na mestih, kjer niso zazeljena in visoke temprature, so nas vodile po provinci, spoznavali smo sorodnike in druzine, jedli kokus in mango. Ena izmed druzin nam je skuhala preprosto kambosko kosilo. In res moram reci, da mi je ta hrana na vasi neskoncno vsec.
Mimogrede, v skupnosti jemo veliko mednarodne hrane - vecinoma azijske in vedno pripravljena malo po kambosko. To vecinoma pomeni tudi dodajanje sladkorja. Vsepovsod. V dresing za solato, v klobase (ki so izredno drage in zato redko na nasi mizi), v vsako juho ... Vse je manj slano, sol nadomesti sladkor. Zabavno, in ja, mislim, da sem se ze navadila.
Tole oblekico okrasiti z blescicami, kar je ob drugem delu trajalo en teden, je stalo narocnika 1,2 dolarja. Detajli lepi, roke natancne, oci utrujene.
Ustavili smo se tudi v prav posebnem domu. Sirotisnici, v kateri so odrascala tri nasa dekleta. Sirotisnica je v bistvu francoski NGO Aspeca, ki podobno kot nasa organizacija, podpira dekleta s pomocjo botrstva. In bila sem prijetno presenecena nad podobo, ki sem jo dobila.
To je bil moj prvi obisk sirotisnice ever. V Sloveniji jih ni. Zgolj rejnistvo. Kar je, upam, bolje.
Nastanitev je sicer skromna, prav tako hrana. Vendar zame so pravi pokazatelj stanja odnosti.
Nasa dekleta imajo z upraviteljema (Francoza, prijazen starejsi par) resnicno dober in prisrcen odnos. Kar sijala so tam, prav tako ostala dekleta, ki se vedno zivijo tam. To pa je najpomembnejsi pokazatelj stanja, a ne? Poleg osnovne oskrbe in nastanitve, dekleta v sirotisnici tudi studirajo anglescino in francoscino. Osnovno in srednjo solo obiskujejo v javnih solah v blizini.


Dvorisce sirotisnice.
Ena izmed sob, povprecno imajo nekje 12 postelj. Vsaka soba ima tudi preprosto kopalnico.
Zgodbe, ki so jih pripeljale tja, pa so razlicne. Pol Pot, bolezni starsev ... Nekatere so v sirotisnici prezivele le nekaj let, morda zaradi bolezni ali skrajne revscine starsev. Nekatere bi sicer lahko odrascale s sorodniki, vendar je revscina prevelika in jih je prisilila v zivljenje v sirotisnici. No, vesela sem, da jim je bilo tam lepo. In da jim je lepo tudi danes! :)


Kako popravimo razpadajoce japonke. Udobno? Ne bi rekla. Poceni? Ja, to pa ja.
Pa se slikamo. Sedanje varovanke, nekdanje in obiskovalke.
Tukaj se v sirotisnici ucijo anglescine in francoscine!
Skupinska slika iz sirotisnice.
Ko je tvoj dom zbit iz listov bambusa. Druzina v tej hisi zivi od casa Pol Pota. Prvotno to ni bila njihova zemlja. Casi prebegov so spremenili lastnistvo brez papirjev in prepirov.
Preprostost zivljenja na strehi.
Ena izmed nasih deklet je odrascala z budisticno nuno. Zanimivo. Gospa skrbi se za enega decka. Zivijo na stehi ene izmed trgovin, brez elektirke in sten - le nekaj kartonskih skatel in plocevine je zatocisce. Poleti je ok, ko je dez, pa je vse mokro, pravi. Budisticne nune imajo malo drugacna pravila: jedo lahko le do 11h dopoldne, pozneje ne. Ne zivijo v samostanih, zivijo od miloscine, veliko molijo, meditirajo. In lahko si premislijo. Lahko si za vedno ali pa za en dan. Tako kot cutis. In zal, nekaj kar mi ni najbolj vsec, kadarkoli se lahko odlocis in vstopis. In je sprejeto s strani druzbe. Lahko pustis svoje otroke na cesti in gres v samostan. In ne skrbis za svojo druzino, predas odgovornost. Na ta nacin propade veliko druzin. In posameznih zivljenj ...
Me and Tavy. Ena izmed tistih, ki v prvem letniku dviguje energijo, pridno studira in pomaga kot zivi prevajalnik!

Dan je bil izjemen, vendar je tudi mene na koncu dneva premagala utrujenost, in zadnjo uro v nasem terencu sem ze precej trpela. Kombinacija mojih nog na bodecih bilkah kokusov, ki smo jih prejeli kot darilo, slaba cesta in vrocina, so me naredili rahlo tecno. Pa sem malo zmanjsala pogostost besed in odtavala v neurejen svet svojih misli.
''Kokus'' avto.
Bodece niti sadeza. In noge dalec od tal. Baje da je dobro za prekrvavitev.

In kako vesela sem bila, ko sem zagledala obzidje nase sole, ki nudi vsem nam tako prijeten dom.
Zavedam se, da je toplina in ljubezen, ki jo dekleta dobivajo tukaj, veliko vec, kot bi si kdaj upale sanjati. In upam, da cutijo, da jih imam rada. To je najvec, kar lahko dam.

Srečanja z družinami deklet so zame pravo osebno doživetje in jih ne bom nikoli pozabila. Vsakega doma se spomnim in ker smo si z dekleti zdaj že zelo blizu, me ta srečanja še toliko bolj razveselijo. ''Teacher Mojca you meet my family, you see my house todaj! I'm so happy!'' vzklikajo dekleta in nas stiskajo za roke. Za to neprecenljivo izkušnjo sem sestram še posebej hvaležna. Z njo se utrjuje moje spoznanje, da je toplina in ljubezen doma najbolj primarna, najbolj pomembna in nenadomestljiva človeška potreba. Ta nas oblikuje, učvrsti in vodi na življenjski poti, ki jo kasneje izberemo. Naj bo naš dom še tako skromen, če je poln topline in medsebojne ljubezni je za nas najlepši in ravno pravi. Takšna in podobna razmišljanja se mi porajajo, ko po sobotnih obiskih zvečer utrujena od poti in polna vtisov iščem spanec.


Besede v lezecem polozaju so izposojene od Mojce.