Zaspani dnevi

Po petkovi nocni odpravi v mesto, in uzivanju vecera ob zelo evropski druzbi, sta bila sobota in nedelja precej mirna dneva. Ok, priznam. Zelo mirna dneva.
Po treh mesecih sem ugotovila, da lahko na svoji tablici gledam filme in ob tem nimam tezav.

Se vedno me nedeljska sveta masa, ki privabi tudi nekaj mladih druzin, najbolj od vsega tukaj, ponese domov. Vzdusje v cerkvi, glasba, bobni, mali otroci, ki spominjajo na Dorotejo, ko se na svoj nacin pogovarjajo z Bogom ... Vse v kapeli v Don Boskovem centru za fante na drugi strani mesta me nostalgicno povlece domov.

Ce mi je to vsec? Kaksen teden ja, vecinokrat pa postanem malo bolj zalostna, in v mislih odplavam v zivljenje, ki zdaj tece brez mene. V otroske besede, ki se prvic izoblikujejo v zvoke, ki jih zamujam. V odrascanje najstnice ob kateri bi rada odrascala tudi jaz. In jo se kdaj posedla na letalo in odkrivala z njo veliki svet.

Kako zanimivo je opazanje, kdo vse se vrti v mojih mislih in ne odhaja iz njih, ne glede na razdaljo. In kdo se vriva v moje misli, pa se morda ne bi, ce bi bila doma.

V zaspanih dnevih se se bolj zavedam, da pogresam nekatere ljudi. In da je Skype cisto prevec izpraznjen in ne dovolj uporabljan. To velja predvsem za druzino. In ja, ne samo krvno, ampak tudi tiso novo, ki je bila moja druzina zadnji leti.

K sreci se s ponedeljkom aktiviram in spet stopim med dekleta. Ta umik si malo zamerim. Obcutek sem imela, da ga potrebujem, sedaj pa sem kar malo izgubljena ob vseh mislih, trenutkih tisine.